Vonj in gladkost na otip sta tisto, kar 58-letno Ljubljančanko Branimiro Sever privlači na usnju – materialu, iz katerega že kakih štirideset let ročno izdeluje denarnice, mošnjičke, etuije, predvsem pa ženske torbe samosvojih oblik in barv. Rokodelka se je v živalske kože zagledala že kot otrok, ko je hodila na obisk v čevljarsko delavnico v šišenski soseski in prijaznega mojstra žicala za odpadne koščke, iz katerih je nato izdelovala obleke za svojo punčko. A čeprav je že kmalu začela izdelovati reči za sorodnike, prijatelje in znance, se javnosti s svojimi izdelki predstavlja šele zadnja štiri leta, odkar sodeluje na umetniških sejmih, kakršna sta Art market Ljubljana in Artish.
Na štantu
Branimirini izdelki imajo svojstven slog, za katerega je značilno ročno šivanje z usnjenimi trakovi, ki jih ustvarjalka sama nareže iz govejih in telečjih, za manjše stvari pa tudi iz kozjih in ovčjih kož. Razen tega ga prepoznamo po obeskih z resicami, pa starih kovanih ključih, ki z magnetom, skritim v notranjosti torbic in denarnic, držijo izdelek zaprt, ter široki barvni paleti usnja, ki sega od klasične črne do živo rumene, opečnato rdeče in drugih, včasih precej divjih odtenkov.
Torba za prenosnik
Branimira poudarja, da pri izdelavi ne uporablja strojev, temveč samo orodja, kot so škarje in luknjači. Tradicionalno tehniko šivanja pa je posvojila, ker so na ta način narejeni izdelki skoraj neuničljivi. »Če se usnjen trak pretrga, je to mogoče brez večjih težav popraviti, hkrati pa se usnje pri šivu čez čas ne raztrga, tako kot pri strojnem šivanju s sukancem,« pojasnjuje.
Torba, ki jo Branimira nosi že 32 let – doslej še brez kakršnega koli popravila
Ustvarjalka je prve napotke glede rokovanja s kožo dobila od čevljarja v prej omenjeni delavnici, pozneje pa se je skrivnosti izdelave usnjenih izdelkov učila sama. Proces izdelave ni zapleten – iz kože izreže osnovo, ki jo nato oblepi s podlogo, vstavi magnete in sešije. Kljub temu pa je trenutek, ko prvič zareže v razprostrti material pred seboj, kar nekoliko stresen. Da bi pridelala čim manj odpadka, je namreč nujna natančnost: »Ko odrežem, odrežem – je ali pa ni. Mora biti,« pojasni.
Torba za tablico in etui za telefon
Zamisli, kaj bo nastalo iz posamezne kože, se avtorici navadno porodijo v spanju ali med kakšnim koncertom, ki jih ljubiteljica jazza, etna in drugih glasbenih zvrsti rada obiskuje. Prizna, da se včasih sicer namuči pri tem, ko poskuša idejo uresničiti v praksi, toda občutek, ko ji izdelek uspe, je nepopisen in odtehta tudi edino zoprno fazo izdelave – lepljenje z neostikom –, ki ji gre še prav posebej na živce.
Denarnici
Usnje pa ni edini material, ki je Branimiri pri srcu. Diši ji vse, kar je naravno, od konoplje in lanu do prave volne in krzna. Poleg izdelovanja usnjenih izdelkov ima zato tudi obdobja, ko veliko plete – v gimnaziji je to počela kar med poukom v zadnji klopi, danes jo vidimo vihteti pletilke na sejmih, medtem ko čaka na kupce. Prav tako pa je tudi že šivala, in sicer iz odpadnih koščkov krzna. »Ekstravaganten brezrokavnik, ki sem ga pri osemnajstih naredila za neko gospo, lastnica nosi še danes,« ponosno pove.
Delo z rokami Ljubljančanko izpolnjuje veliko bolj kot redna služba. »Če me kdo vpraša, kaj sem po poklicu, rečem, da sem rokodelka, ker se mi zdi, da je to moj poklic, ne glede na birokratsko službo, ki jo imam,« zatrdi. Čeprav od rokodelstva najverjetneje ne bo nikoli živela, pa si želi, da bi imela dovolj časa za izdelavo torb. Njen sanjski projekt je namreč, da uresniči vse zamisli, ki se ji podijo po glavi. Teh pa je zaenkrat toliko, da vseh še zlepa ne bo izpolnila.
GSM: 031 638 797
Email: bsbranimira@gmail.com
Foto: arhiv BSBranimira
ŠTANT 